Agilni pristop v starševstvu ADHD otrok – pot do večje prilagodljivosti in manj stresa 
Starševstvo otroka z ADHD je pogosto kot vožnja po nepredvidljivi poti – polno ovinkov, hitrih sprememb in ne vedno jasnih smerokazov. Tradicionalni vzgojni pristopi, ki temeljijo na strogih pravilih in rigidnih rutinah, pogosto ne delujejo, saj otroci z ADHD potrebujejo nekaj drugega: več prilagodljivosti, hitrejše odzivanje in strukturo, ki jih ne omejuje, ampak jih vodi.
Tu nastopi agilni pristop, ki se je prvotno razvil v svetu podjetništva in IT-ja, a je izjemno uporaben tudi v starševstvu. Bistvo agilnega pristopa je prilagajanje in učenje skozi prakso, namesto sledenja vnaprej določenim korakom.
Kaj pomeni biti ‘agilen’ kot starš ADHD otroka?
Otroku ne vsiljujemo rešitev, ampak mu damo zemljevid in ga učimo, kako naj sam pride do cilja. Znamo se umiriti in ohraniti fokus tudi v stresnih trenutkih, ne glede na kaos okoli nas. Namesto da se držimo toge rutine, prilagajamo strategije, če vidimo, da nekaj ne deluje. Imate orodja za personaliziran pristop k rešitvam. Namesto frustracije izberemo sprejemanje – vemo, da popolnosti ni, vsak dan pa nam prinese novo priložnost za rast.
Kako lahko agilni pristop pomaga pri vzgoji ADHD otrok?
Hitre povratne informacije – otroci z ADHD imajo težave z dolgoročnimi posledicami, zato potrebujejo takojšnje in konkretne povratne informacije. Če nekaj deluje, ponovimo. Če ne, spremenimo pristop. Postopno izboljševanje – ne pritiskamo, da mora nekaj uspeti takoj, ampak delamo majhne, a vztrajne korake. Sodelovanje in soodločanje – otroku damo občutek, da je del procesa, ne le pasiven prejemnik navodil. Tako bo bolj motiviran in samostojen. Imate orodja za personaliziran plan, ki deluje prav pri tem otroku. Prilagodljivost, ne popuščanje – prilagodljivost ne pomeni kaosa ali pomanjkanja meja, ampak sposobnost, da najdemo tisto ravnovesje med strukturo in prožnostjo, ki otroku omogoča uspeh.
Praktičen primer agilnega starševstva
Namesto da otroku rečemo:
“Vsak dan boš delal nalogo eno uro, brez izjem,”
Lahko poskusimo bolj prilagodljiv pristop:
“Poglejva, kaj ti danes dela največ težav, in začniva tam. Po 20 minutah narediš premor, potem pa preveriva, kako ti gre in kaj lahko izboljšaš.”
Tako otrok dobi občutek, da ni pod prisilo, ampak da je del procesa, kar poveča njegovo notranjo motivacijo.
Agilno starševstvo ni popolnost, ampak stalna prilagoditev
Najpomembnejše pri agilnem pristopu je, da se ne oklepamo enega pravilnega načina vzgoje, ampak nenehno testiramo, poslušamo in se učimo – tako mi kot naši otroci. ADHD otroci potrebujejo varno okolje, v katerem lahko raziskujejo, delajo napake in rastejo – in to jim lahko omogočimo le, če se tudi sami učimo skupaj z njimi.
